V spomin ob 5. obletnici smrti, 19.7.2018

Jernej Frangež, Nejc, kot smo ga klicali v družini in prijatelji, se je rodil v torek, 27.1.1987, kot drugi otrok mami Mariji, rojeni Kham, in očetu Viktorju. Starejša sestra Ana in Nejc sta zapolnjevala in bogatila življenje staršema. Nejc je bil živahen in bister fant z mnogimi darovi. Kmalu je pokazal svoj smisel za glasbo, šport, oblikovanje, prostoročno risanje, tudi kuhanje. Šest let se je učil violino in tri leta violončelo, nato pa je kot samouk pogosto igral na klavirju, na katerem se je učila tudi sestra. Često je zraven tudi prepeval, zlasti med študijem za izpite in med projektiranjem raznih arhitekturnih izdelkov. Naredil je tudi nekaj amaterskih posnetkov svojega igranja in petja (na primer pesem Za koga roža cveti, Cry me a river, Summer time, melodija iz filma Boter itn…). Že v osemletki in kasneje v gimnaziji se je intenzivno ukvarjal tudi s plavanjem v klubu. Bil je izvrsten plavalec. Iz teh časov je bil ponosen, kot je sam zapisal v eni od seminarskih nalog 1. letnika arhitekture, na 3 zlate, 2 srebrni in 1 bronasto medaljo na klubskih tekmovanjih plavanja. Že v osemletki se je odločil za študij arhitekture. Imel je dar za prostoročno risanje, v gimnaziji in nato na Fakulteti za arhitekturo je ta svoj dar še izostril. Med njegovimi prvimi resnimi poizkusi risanja je bila risba Tadž Mahal (leta 2000) in kasneje risanje Plečnikovih del. Nosil je s seboj blok za risanje in z odličnim občutkom za perspektivo risal najrazličnejše antične, gotske, baročne in sodobnejše objekte, doma in na potovanjih po Evropi s profesorji fakultete, ali na potepih s prijatelji po tujini. Še kot študent je pri Studio Naris d.o.o. vodil pripravljalne tečaje prostoročnega risanja za tiste, ki so se pripravljali za sprejemne izpite na Fakulteto za arhitekturo. Talent za risanje in arhitekturo je nedvomno podedoval po svojem dedu, arhitektu Ladu Khamu, ki je med obema vojnama študiral arhitekturo na Dunaju, in je imel nekaj let pred drugo svetovno vojno že svoj arhitekturni biro v ljubljanskem Nebotičniku. Nekaj poletij se je učil tudi slikarstva pri svoji teti, akademski slikarki Alenki Kham Pičman. Zelo všeč so mu bile njene slike in rad jo je posnemal Ob študiju je skrbel tudi za svoj boljši finančni položaj in delal preko študentskega servisa, sprva v strežbi v lokalu ob Ljubljanici, v višjih letnikih pa je svoje znanje prostoročnega risanja in projektiranja na računalniku in vizualizacije 3D, uporabljal v dveh ljubljanskih arhitekturnih birojih - Ljubljanski Urbanistični Zavod in Studio Naris d.o.o..

Še kot študent je sodeloval na domačih in mednarodnih arhitekturnih razpisih - samostojno ali skupaj s svojo stanovsko kolegico Matejo, s katero sta se strokovno dopolnjevala. S kolegico Matejo sta sodelovala na različnih projektih, najuspešnejša sta bila na dvostopenjskem razpisu Isover (Pasivna stolpnica v New Yorku) na katerem sta na državnem nivoju prejela prvo nagrado. Istočasno, od novembra 2010 do januarja 2011, je Nejc samostojno sodeloval tudi na mednarodnem razpisu Trimo Urban Crash, (Tribuna življenja – Fužine), na katerem se je uvrstil v ožjo izbiro (8. mesto od 368 prijavljenih z vsega sveta). Meseca julija 2011 se je udeležil Workshopa (Responsible Architecture), ki ga je vodil profesor Cyril Shing s Chelsea College of Arts & Design), na katerega so se morali tekmovalci pripraviti z miselno nalogo in projektom. Sodeloval je tudi na mednarodnem razpisu za Kulinarični center v Parizu, kar je bilo kasneje izhodišče za njegovo diplomsko nalogo. Uspešno je končal študij na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani in 8. novembra 2012 diplomiral pri prof.dr. Mariu Perossi. Tema naloge: Idejni projekt Kulinaričnega centra akademije gastronomskih znanosti v Parizu. Že pred diplomo je začel iskati možnosti za zaposlitev. Doma so bile te možnosti slabe, zato je iskal delo v tujini (Anglija, Švica, Švedska,..), da bi se po pridobitvi izkušenj morda vrnil v domovino, ko bi bili gospodarski pogoji boljši. Med iskanjem zaposlitve se je z velikim veseljem in zagnanostjo loteval manjših projektov in ureditev zasebnih stanovanj. Meseca maja 2013 je sodeloval tudi na razpisu za mobilne hiše (Promles) ter za projekt prejel prvo nagrado. Pripravljal je tudi idejne zasnove za graditev enodružinskih stanovanjskih hiš za firmo Isospan. Dva idejna načrta od dogovorjenih šestih sta bila njegovo zadnje delo. Nejc se je veselil življenja in se smelo spopadal z izzivi, ki mu jih je prinašalo življenje. Imel je veliko načrtov, kaj vse in kje bo počel. S svojo iskrenostjo, toplino, vedrino in hudomušnostjo se je globoko zasidral v srcih prijateljev. V srcih njegove mame, očeta in sestre pa je pustil lepe spomine in neozdravljive, globoke rane. Kruta bolezen ga je premagala v enem dnevu, starega komaj 26 let. Težko je življenje brez njega.

Lane

Danes je lep julijski dan. Obsijalo nas je sonce, naš Nejc bi rekel »iz najs«. Že zgodaj zjutraj bi vstal, pojedel z ljubeznijo pripravljen zajtrk in pričel z ustvarjanjem. Porodilo bi se mu nič koliko idej, kako ustvariti čim bolj imenitno hišo, med tem pa bi iz zvočnikov odmeval glas Nine Simone. Z njo bi pel in morda bi mimoidoči med sprehodom po Štihovi ulici lahko slišali odmev njegovega glasu, vživljajočega se v refren pesmi »summer time...and the living is easy. Poletje je bil njegov letni čas, takrat je zaživel. Zdaj se soncu nastavlja nekje drugje.

Marko

Ni besed, ki bi popisale Nejčevo podobo, ni fotografij, ki bi v objektiv ujele ves njegov žar. Pa vendar nam prav besede, fotografije, njegove risbe, načrti, hiše in glasba pripovedujejo njegovo zgodbo. Nejčevo veselje do življenja je bilo navdihujoče.

Katia

Malo je trenutkov, ko ostaneš brez besed, kljub temu, da je še toliko ostalo neizrečenega. Vprašanja zakaj, zakaj zdaj in zakaj on, odmevajo v prazno ter jih nadomešča želja - da bi le še nekaj storil, nekaj rekel. Da bi ga le še enkrat objel in mu rekel, imam te rad.